Preskoči na vsebino Preskoči na navigacijo

Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko

Language:
RSS:
Navigacija

An expert is a man who has made all the mistakes, which can be made, in a very narrow field.

Niels Henrik David Bohr
Nahajate se tu: Domov Raziskave in projekti Raziskovalni projekti J2 - 8194 - Senzorske tehnologije pri kontroli posegov v objekte kulturne dediščine
Akcije dokumenta

J2 - 8194 - Senzorske tehnologije pri kontroli posegov v objekte kulturne dediščine

Temeljni znanstveno-raziskovalni projekt.

Vodja projekta: prof. dr. Zvonko Jagličić

Naslov projekta: Senzorske tehnologije pri kontroli posegov v objekte kulturne dediščine

Šifra projekta: J2-8194

Veda: Naravoslovno matematične vede

Trajanje projekta: 01. 05. 2017 - 30. 04. 2020.

Cenovna kategorija: D

Letni obseg projekta: 1,42 FTE

Sodelujoče organizacije:

0106 - Institut "Jožef Stefan"

0792 - Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

1538 - Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko

2338 - Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

Projekt sofinancira: Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost.

Vsebinski opis projekta:

Kulturna dediščina predstavlja pomemben zgodovinski vir ter priča o razvoju kulture na nekem območju. Zavzema široko področje, vse od umetnostne dediščine, premične in nepremične dediščine, vključujoč stavbno dediščino, spomenike, objekte z zbirkami, freske in dediščino kulturnih krajin. Danes je funkcija kulturne dediščine njeno neposredno vključevanje v prostor, v aktivno življenje ter krepitev narodne in kulturne identitete. S to funkcijo je kulturna dediščina izpostavljena pogojem, ki lahko pomembno vplivajo na njeno propadanje. Zato je ohranjanje kulturne dediščine kompleksen proces, ki vključuje vsa dejanja, ki vodijo k zavarovanju, ohranjanju in zaščiti kulturne dediščine [1-5].

V projektu se bomo omejili na stavbno dediščino, ki v Sloveniji obsega objekte iz obdobja romanike (po 1830) do modernizma v začetku 20 stoletja.

Na propadanje stavbne dediščine vpliva več dejavnikov. Poleg klimatskih sprememb pogosto vplivajo tudi utrjevanje, saniranje in/ali restavriranje, izvedeni brez predhodnih analiz stanja, ugotavljanja in odpravljanja vzrokov, ki so privedli do njenega propadanja. Restavratorski posegi so velikokrat omejeni le na vizualne popravke in/ali na omejitev nadaljnjega širjenja poškodb. Poleg tega na propadanje stavbne dediščine neposredno vplivata tudi njeno vključevanje v aktivno družbeno življenje in okolje, ki je pogojeno z velikim razvojnim in ekonomskim potencialom kulturne dediščine. V zadnjem času pa se srečujemo tudi z željo po energetski sanaciji tovrstnih objektov.

Ker so neustrezni gradbeni in/ali restavratorski posegi pogosti vzroki za poškodbe ali propadanje materialov stavbne dediščine, je zelo pomembno, da so posegi v stavbno dediščino dobro načrtovani in da temeljijo na realnih izhodiščih. Oviro pri tem pogosto predstavlja nepopolna dokumentacija, saj načrti velikokrat niso na voljo. Poleg tega so posegi v konstrukcijske elemente bodisi pogosto prepovedani bodisi je njihovo število omejeno zaradi zahtev po čim manjših posegih v stavbo ali zaradi omejenih finančnih sredstev. Zato je slikanje objektov stavbne dediščine pred sanacijo nujno, saj le tako dobimo informacijo o dejanski zgradbi konstrukcijskih elementov (npr. tekstura in morfologija zidu ter pritrjenost ometov oziroma poslikav) in morebitnih napakah in poškodbah, ki so očem skrite. Z izrazom slikanje mislimo na neporušne preiskave gradbenih elementov (sten, stebrov, medetažnih konstrukcij itd.), ki omogočajo vpogled v notranjost elementov, ne da bi jih med preiskavo poškodovali. Pri tem uporabljamo različne metode, največkrat slikanje z georadarjem, ultrazvokom, termografijo ali uporovno metodo. Žal imajo rezultati tovrstnih preiskav veliko stopnjo negotovosti, saj so preiskovani elementi nehomogeni in običajno ne moremo vnaprej napovedati, kaj se skriva pod površino. Pri preiskavi določenega elementa zato uporabimo več različnih metod. Rezultate, ki jih dobimo z različnimi metodami slikanja, je nazadnje treba združiti v eno, zanesljivejšo sliko notranjosti preizkušanca. Slikanje z naštetimi metodami ne zagotavlja vseh podatkov o snovnih lastnostih preizkušanca, ki bi jih na primer potrebovali za zanesljivo oceno toplotne prehodnosti gradbenega elementa, ki je najpomembnejši podatek o energijski učinkovitosti objekta. Zato predlagamo razvoj večtočkovne metode za meritev toplotnega toka skozi obstoječi objekt. Le meritve toplotnega toka v daljšem časovnem obdobju in spremenljivih vremenskih pogojih na obstoječem objektu nam omogočajo zanesljivo oceno stanja, določitev kritičnih mest in pripravo predlogov za izboljšanje energijske učinkovitosti objekta.


Sestava projektne skupine: povezava na SICRIS

Bibliografske reference: povezava na SICRIS